Toleriranje čustev

Ljudje imamo različno sposobnost toleriranja čustev. Toleriranje čustev pomeni dopuščati in sprejemati vsa čustvena stanja, ki jih doživljamo pri sebi in ob drugih. Da bi to zmogli, je izjemno pomembno, koliko zmoremo biti senzitivni in v stiku s svojim čustvenim doživljanjem – koliko prepoznamo, da se v nas nekaj dogaja, smo na to pozorni in temu odprti.

emotions-karina-llergo-salto

Tlačenje čustev

Človek, ki pogosto tlači čustva, težje uravnava svoje telesno in duševno ravnovesje. S potlačevanjem in neizražanjem čustev izgubljamo stik ne le s čustvi, pač pa tudi s samim seboj. Sčasoma nam tako namesto široke palete najrazličnejših čustev ostanejo le še tista najbolj intenzivna, najmočnejša in neobvladljiva, saj edino ta zmorejo prodreti skozi ščit potlačevanja. Namesto fleksibilnega odzivanja in polnega čustvovanja smo osiromašeni in prepuščeni na milost in nemilost čustvenim viharjem.

 

Čustva kot otroci

Pomaga, če na čustva gledamo kot na otroke. Otroci – čustva pridejo, zahtevajo našo pozornost, želijo, da jih objamemo in se jim posvetimo. Otrok – čustev ne bomo zavračali in jih ignorirali. Če jih, postajajo vedno glasnejši, kričijo in brcajo z nogami ob tla… vse dokler jih ne moremo več ne opaziti.

 
Če pridemo do te točke, se lahko zgodi, da nas čustva »ugrabijo« (preplavijo). Rešitev ni, da otrokom – čustvom pobegnemo. Na ta način samo utrjujemo vzorec. Namesto tega je bolje, da se otrokom – čustvom posvetimo, še preden pride do tako drastičnega načina klicanja po pozornosti (kot so npr. psihosomatske motnje). V zdravih okoliščinah otrok ne more ugrabiti starša.
 
Seveda to ne pomeni, da moramo biti otrokom vedno na voljo. Pogosto smo v situacijah, ko se čustvom ne moremo posvetiti. V takšnih primerih se otrokom opravičimo in obljubimo, da bomo z njimi takoj, ko bomo lahko. Pri tem je izjemno pomembno, da obljubo držimo! Otroci si namreč dobro zapomnijo…
 
Torej kakšna je razlika med tem, da žalost (polno) doživljamo, in tem, da nas žalost preplavi? V prvem primeru je kot bi otroka – čustvo objeli, ga začutili in mu dali možnost, da spregovori. Ko pa nas čustvo preplavi, je kot bi bili ugrabljeni, izgubimo glavo in občutek za čas, zato težko ločimo, ali smo tukaj, v sedanjosti, ali v otroštvu oz. travmi…

Čustva in travma

Sposobnost za toleriranje močnih čustev je pogosto zelo okrnjena pri (razvojni) travmi. Zanjo je značilno, da se vzpostavi ciklični vzorec nihanja med preplavljenostjo s čustvi in tlačenjem čustev. Noben izmed teh dveh načinov ni funkcionalen, dolgoročno je celo škodljiv. Kaj mislim s tem? Oba načina sta za nas (izredno) neprijetna. Ljudje naravno težimo k temu, da se neprijetnim stvarem izogibamo, zato bomo naredili vse, da (močnih) čustev ne bi čutili. Ker dajejo čustva življenju polnost, barvo in energijo, postajamo vedno bolj sivi, mlačni in otopeli. Postane nas strah čustev, saj nam predstavljajo nelagodno vznemirjenost. Vse bolj ostajamo znotraj varnega območja brez čustev, brez barve življenja. Naša sposobnost za toleriranje čustev se vedno bolj oža in krči, čustva, ki smo jih nekoč še lahko tolerirali, so zdaj za nas že preveč. Hitreje nas preplavijo, zato jih še intenzivneje tlačimo. Vzpostavi se začaran krog.

Rešitev

Rešitev vedno obstaja! Kako se lahko izkopljemo iz začaranega kroga? Če želimo izboljšati zmožnost toleriranja čustev, si lahko pomagamo z metaforo o otrocih. Pri tem lahko računamo na našo prirojeno naklonjenost do otrok. Če pa smo se ujeli že v trdovratnejše vzorce, je eden izmed enostavnih načinov, ki s seboj prinaša tudi vrsto drugih pozitivnih učinkov, metoda TRE (Tension, stress and trauma Releasing Exercises).

 
 
Slika: Čustva (Karina Llergo Salto)