Psihosoma

Vsak, ki je doživel travmo, se na določeni točki vpraša, ali bo sploh lahko (in če, kako) nadaljeval z življenjem. Travma se tako močno zareže v človeka, da trajno spremeni njegov odnos do sebe in njegovo dojemanje sveta ter drugih ljudi. Nadene mu okove nemoči, žalosti in sramu pa tudi jeze in pravega besa. Telo divja in opozarja, ali pa je sumljivo tiho in neodzivno. Kako naj v vrtincu čustev in telesnih senzacij vidi lučko upanja, ko pa se zdi ideja, da bo kdaj lažje zadihal le oddaljen sen ali pobožna želja?

 

~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~

 

Dave Pelzer je v svojem otroštvu preživel brutalne oblike telesnega in čustvenega zlorabljanja. Z alkoholom zasvojena mati si ga je izbrala za izživljanje, njegov oče pa je kruto igro le nemo opazoval (in občasno sodeloval). Dave je za svojo pot prebolevanja travme izbral (tudi) avtobiografsko pisanje. Tako so nastale knjige, ki so priča njegovi travmi in naporom zaživeti normalno življenje.

 

Zlorabo opisuje Otrok brez imena: sla nekega otroka po preživetju. To je knjiga, ki je bila mednarodni bestseller in je do sedaj prevedena že v skoraj 40 jezikov. Ko prebereš knjigo(e), se vprašaš, kako je to sploh mogoče in hkrati obnemiš v tihem spoštovanju njegovega poguma in moči za to, da bi si “prislužil” dostojno življenje. Poleg nje so v slovenščino prevedene še:

• Izgubljeni fant : rejenčevo iskanje družinske ljubezni
• Pravica do mladosti : mladostnikovo hrepenenje po sprejetju in prijateljstvu
• Mož po imenu Dave: pripoved o zmagi in odpuščanju

Dave je napisal še knjigi Moving forward in Help yourself, njegova zadnja pa nosi pomenljiv naslov Too close to me. Čeprav je celo življenje iskal in hrepenel po ljubezni in občutku sprejetosti, mu je senca travme preprečevala živeti pravo bližino.

 

~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~  ~

 

V zadnjih letih se je na področju zdravljenja travm zgodila prava revolucija. Njen glavni poudarek je, da je potrebno travmo predelati tudi na telesni ravni. Travma se vedno vpiše v telo in telo je tisto, ki se še po toliko letih “vžiga” in obnaša, kot da je travma še vedno prisotna. Ta del je bil v mnogih terapevtskih pristopih tisti košček sestavljanke, ki je manjkal, da bi se razdrobljena “slika” po travmi lahko v celoti sestavila nazaj.

 
Ja, da se preboleti travmo.