Psihosoma

Tri besede, ki so pogosto del načrtov in spiskov za prihajajoče novo leto in ki so še kako aktualne tudi med prazničnim časom: telesna teža, hrana in diete. Vendar zapis ne govori o hujšanju ali zdravih receptih za prihajajoče dni, pač pa o travmi. Posledice travmatičnih spolnih izkušenj se namreč pogosto kažejo kot pretirano ukvarjanje s hrano in dietami pa tudi kot težnja, da se oseba čuti »polna«.

 

V boj s hrano
Raziskava na 57.000 ženskah (iz leta 2013) je pokazala, da je za tiste ženske, ki so v otroštvu doživele fizično ali spolno zlorabo, dvakrat bolj verjetno, da bodo imele težave s hrano (motnje hranjenja, prehranjevanja, odvisnost od hrane). Poleg globokih čustvenih ran zloraba v otroštvu pogosto spremeni žrtvino dojemanje hrane. Hrana lahko postane stvar obsedenosti, zaradi česar so venomer v boju s hrano. Poleg tega mnoge čutijo, da je telo »krivo«, da ga je potrebno ukrotiti (še posebej lakoto) in ga imeti pod nadzorom, da bo poslušno.

 

Da bi bile manj opazne
Mnoge žrtve zlorab postanejo dovzetne za prenajedanje. Lahko pridobivajo težo, da bi »de-seksualizirale« svoje telo v upanju, da se jim otroška izkušnja ne bi več ponovila. Veliko varneje je biti moškim neprivlačen, kot se zdrzniti ob vsaki opazki. Naše telo je izjemno inteligentno in če je izpostavljeno nečemu ogrožajočemu, se zavaruje z dodatnim slojem.

 

Težave s težo
Kompulzivno prenajedanje ne vodi vedno do debelosti, vendar raziskave kažejo, da je za žrtve spolnih zlorab veliko bolj verjetno, da bodo v odrasli dobi pretežke. Spolna zloraba v otroštvu povečuje verjetnost debelosti v odraslosti za 31 – 100 odstotkov. Zlorabljeni pa lahko pridobivajo težo, tudi če jedo normalno količino hrane.

 

Podrta fiziologija
Razlogi za pridobivanje teže kljub normalnemu prehranjevanju so psihološki in fiziološki, tako zavestni kot podzavestni. V mnogih primerih se vzroki medsebojno dopolnjujejo. V primeru nezdravljene travme ostaja posameznik v primežu (postravmatskega) stresa. Nakopičen stres sproža pretirano delovanje nadledvične žleze, ki sprošča steroidom podobne hormone. Eden teh hormonov, kortizol, vpliva tako na sposobnost možganov za načrtovanje (primer diet), kot tudi na apetit, občutek sitosti in samo presnovo.

 

Čemu služi hrana?
To seveda ne pomeni, da so bile vse ženske z dodatnimi kilogrami zlorabljene. Prav tako nimajo vse zlorabljene težav s hrano. Pri vsem skupaj je pomemben predvsem vzorec prehranjevanja – čemu »služi« hrana?

 

Pomiritvi ali zadovoljevanju osnovnih potreb? Je hrana (pozunanjeni) sovražnik, nekaj, proti čemur se lahko borim in kontroliram? Me je sram in se sprašujem, zakaj to počnem? Se zapletam v začaran krog krivde?

 

Zaman je zdraviti motnje hranjenja, ne da bi preverili zgodovino travmatičnih dogodkov. Vsako zdravljenje, ki ne naslovi osnovnega problema, ostaja neučinkovito. Tudi pregovor »Kar te ne ubije, te naredi močnejšega«, sicer drži, vendar manjka njegovo nadaljevanje: če ostanejo »stvari« nerazrešene, te sčasoma uničijo.

 
 

V nadaljnje branje močno priporočam članek http://www.theatlantic.com/health/archive/2015/12/sexual-abuse-victims-obesity/420186/

 
 
Foto: Junko Mizuno in iStockPhoto