Psihosoma

Beseda travma je grškega izvora in v prevodu pomeni rana, poškodba. Travma zagotovo pusti rano, saj gre pri tem za dogodke, ki so ogrožajoči za posameznikovo preživetje ali za njegov občutek varnosti. Ob tem doživlja intenzivna čustva strahu, nemoči ali groze. Travmatični dogodek je preveč intenziven in preplavljajoč, da bi ga zmogla naša psiha oz. naši možgani uspešno predelati in integrirati. Izkušnja travme tako ostane zamrznjena skupaj z vsem, kar je oseba takrat doživljala – z vsemi telesnimi občutki, čustvi in negativnimi prepričanji kot npr. »Sam sem si kriv«, »Lahko bi pobegnil«, »Očitno sem izzival«…

Trauma survivors have symptoms instead of memories (Harvey, 1990)

Vsi “vtisi”, ki sestavljajo travmatično doživetje, pa se ne povezujejo v smiselne celote, ampak ostajajo v obliki razdrobljenih spominskih delcev. Zato lahko pride do začasne (tudi več let dolge) izgube spomina, vendar na travmo opozarja cela množica simptomov:

Da je nekdo travmatiziran ni nujno, da se je travma zgodila njemu osebno

Poznamo namreč več vrst travm:

• travma zaradi neposrednega doživetja: zlorabe, zanemarjanja, nasilja, vojne, telesnega napada (rop, ugrabitev, mučenje), naravnih katastrof, težkih prometnih nesreč, zdravstvenih posegov, soočenja z diagnozo življenjsko nevarne bolezni.
• travma očividca: nasilnih dejanj, smrti ali težkih poškodb druge osebe
• sekundarna travmatizacija: skupno bivanje ali skrb za ljudi, ki so doživeli travmo, lahko povzroči enake simptome (lahko doleti tudi terapevte!)
• medgeneracijska travma: posameznik čuti posledice travme, ki je sam sploh ni doživel. Tako se lahko v otroku prebujajo enake senzacije kot pri starših, ki so bili travmatizirani. Raziskave kažejo, da se je še tretja generacija žrtev holokavsta soočala s simptomi travme.

Čas ne celi vseh ran

Travma pusti razdejanje v posameznikovem telesnem, čustvenem in miselnem svetu. Nepredelana travma ostane zapisana v našem spominu in telesu in živi še naprej. Zato lahko travmatizirani doživljajo in reagirajo, kot da se jim travma še vedno dogaja. Čas sam po sebi ne celi travme, žal velja ravno nasprotno – sčasoma se lahko osnovnim simptomom priključijo še ostale težave, npr. težave v medosebnih odnosih, dolgotrajna bolniška, nezaposlenost…

Nujno je zdravljenje po stopnjah

Zaradi mnogih simptomov in preplavljajočih čustev ali telesnih senzacij mora zdravljenje travme potekati po stopnjah, in sicer:

1. stabilizacija (zmanjševanje simpotmov, regulacija stresnih odzivov, razvoj virov moči)
2. soočenje s travmo (predelava travmatične izkušnje)
3. integracija (integracija osebnosti in vzpostavljanje varnih socialnih odnosov)

Senzomotorična terapija upošteva 3-stopenjski model zdravljenja in s svojim načinom obravnave predstavlja enega izmed zelo cenjenih pristopov pri zdravljenju travm.

 

Če ste doživeli travmatični dogodek in vas pestijo težave kot npr. čustvena otopelost, razdražljivost, podoživljanje dogodka, lahko s PTSM vprašalnikom preverite, ali obstaja verjetnost, da imate simptome postravmatske stresne motnje (PTSM).