Porodna travma

Znanje in ozaveščanje o travmi in njenih posledicah je v zadnjih letih v porastu. Obstaja pa oblika travme, ki je pogosto prezrta oz. neprepoznana, in sicer porodna travma.  

 

Raziskave kažejo, da do 30% žensk svoje porodne izkušnje opiše kot travmatične, posledično pa se soočajo z intruzivnimi mislimi oz. izogibanjem ali prekomernim vznemirjenjem (hipervzburjenjem). Metaanalize ugotavljajo, da posttravmatska stresna motnja (PTSM) prizadene 4% porodnic oz. celo do 18%, če gre za ženske iz rizičnih skupin. Leta 2016 se je v Evropi rodilo 5,11 milijona dojenčkov, kar pomeni, da je do 1,5 milijona žensk imelo neoptimalne porodne izkušnje in da se jih je zaradi tega s PTSM soočalo več kot 200.000!

 

Če vemo, da je kakovost odnosa med dojenčkom in staršema ključnega pomena za (zgodnji in kasnejši) razvoj otroka, je še toliko bolj pomembno, da naslovimo porodno travmo in s tem na eni strani poskrbimo za bodoče generacije, na drugi pa zmanjšamo možnosti poporodne depresije in PTSM-ja pri materah. To je tudi eden izmed ciljev mednarodne mreže psihologov, zdravstvenih strokovnjakov, raziskovalcev itd., kjer smo si za svoj fokus delovanja izbrali porodno travmo in duševno zdravje v perinatalnem obdobju (DEVOTION – https://www.ca18211.eu/). 

 

Med dejavnike tveganja za travmatični porod štejemo zdravstvene postopke in posege, način poroda (carski rez ali vaginalni), način ravnanja zdravstvenih delavcev oz. kakovost odnosa, pomembno vlogo pa igra tudi osebnost porodnice.

 

V zadnjem času se preučevanje dejavnikov tveganja preusmerja k vlogi porodnega okolja, saj so tako namestitev (dom vs bolnišnica) kot tudi sistemski in organizacijski vidiki dejavniki, ki oblikujejo kontekst rojstva (model oskrbe), le ta pa vpliva na kakovost in naravo interakcij med zdravstvenim osebjem, porodnicami in njihovimi družinami. Raziskave kažejo, da so pomanjkljivosti v interakciji med porodnico in zdravstvenim osebjem najpogostejši vzroki travme, nasprotno pa lahko dobra komunikacija pozitivno vpliva na izid (travmatični vs netravmatični porod). Tako npr. raziskava na več kot 2000 ženskah kaže, da bi lahko travmatične porodne izkušnje zmanjšali/preprečili z boljšo komunikacijo in podporo zdravstvenega osebja (https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5509770/).

 

Če povzamemo (in kar med drugimi v svoji diplomski ugotavlja tudi Kos), je pri preprečevanju porodne travme predvsem pomemben spoštljiv odnos in zagotavljanje dostojanstva porodnice in bodočega očeta ter možnost individualizirane porodne obravnave.